Kastiljski parlament

Kastiljski parlament je bil stanovska politična institucija Kastiljskega kraljestva v srednjem veku in Ancien Régime. V njem je imelo glas določeno število mest; njihovi predstavniki pa so se zbirali po stanovih: duhovščina, plemstvo in tretji stan - ljudstvo.

Parlament je skliceval in vodil kastiljski kralj. Zaradi velike moči monarha, je imel kastiljski parlament omejene in manj pomembne funkcije, kot podobne institucije v Aragonskega kraljestva. S časoma so se njihove naloge omejile le še na odločitve glede davkov, ker pa sta privilegirana stanova - duhovščina in plemstvo- bila davkov oproščena, so v parlamentu zasedali le še predstavniki tretjega stanu.

V 12. in 13. stoletju sta kraljestvo Leon in kraljestvo Kastilje še imela vsak svoj parlament. Kraljestvi sta se neprestano združevali in ločevali, kar pa se je zaključilo v času vladanja Fernanda III. in pripeljalo do postopne združitve obeh parlamentov. Sprva sta zasedala istočasno, v istem mestu, vendar še ločeno - na primer leta 1293 na Cortes de Valladolid - pod imenom Kastiljski in Leonski parlament, od vladavine katoliških kraljev v 15. stoletju pa je znan pod imenom Kastiljski parlament.

Vprašanje prvega parlamenta v Evropi je še zmeraj polemično, odgovor pa je odvisen od tega, kako obravnavamo različne politične institucije, ki so delovale v visokem srednjem veku - Generalni stanovi Francije, Angleški parlament, parlamenti krščanskih kraljestev na Iberskem polotoku. V primeru zgodnejših ustanov kot so Althing ali islandski parlament iz leta 930, gre bolj za ostanek vojaških zborov germanskim plemen (thing).

O času in kraju zasedanj parlamenta je odločal kralj; ta je prav tako določil katera mesta so lahko poslala v parlament svoje zastopnike in število le teh (po navadi je vsako mesto imelo dva predstavnika).  

V času vladavine Habsburžanov so se funkcije parlamenta omejile na potrjevanje davkov, pri čemer so sodelovali le kmetje in meščani, saj sta bila prvi in drugi stan davkov oproščena in od zasedanja parlamenta v Toledu leta 1538 so v parlament pozivali le še predstavnike mest in vasi.

V Kastiljskem kraljestvu je zakonodajno oblast izvrševal kralj, parlament pa je nadzoroval kovanje denarja, njegovo vrednost, predstavljal peticije, spreminjal že obstoječe zakone; v novem veku je izgubil svojo moč s popolno podreditvijo kralju. Zasedanja so bila vedno manj pogosta, v času vladanja Carlosa II. med letoma 1665 in 1700 ni bil parlament sklican niti enkrat, še naprej pa se je ohranila Diputación de Cortes, ustanovljena leta 1525, iz katere se je 1658 oblikovala Sala de Millones del Consejo de Hacienda.

V 18. stoletju so španski prestol zasedli Bourboni. V času ko so v Aragonskem kraljestvu razpustili aragonski parlament z dekretom de nueva planta, je bilo sklicanih manjše število zasedanj, vendar s spremembo, da se ta odvijejo istočasno za vsa kraljestva - z izjemo Navarre. Ta novi, združeni parlament je sledil tradiciji Kastiljskega parlamenta in se uveljavil kot Generalni parlament monarhije, v katerem je imelo svoj glas 37 mest, 20 kastiljskih in 17 aragonskih. Njihova funkcija se je vseskozi manjšala, parlament je bil sklican le še ob prisegi novemu monarhu. Zadnje zasedanje parlamenta po tradiciji Ancien Régime je bilo leta 1833 ob prisegi Izabele II., princese Asturijske.

Čeprav se je v 18. in 19. stoletju že uporabljal izraz Špansko kraljestvo, pa se za parlament tega časa ne uporablja izraz 'Španski parlament' (Cortes de España); z izrazom Cortes espanolas je Francisco Franco poimenoval institucijo, ki se je obdržala od 1942 do 1976, s katero je želel svojemu režimu zagotoviti parlamentarni izgled. Po španski ustavi iz leta 1978 se za današnji španski parlament uporablja izraz Generalni parlament.